fbpx

Čas za odklop: ključ do notranjega miru in zdravja

Agilnost in timsko sodelovanje, Coaching

Piše:Erika Križnar

Članek je bil objavljen v reviji ADMA, junij 2023, pod naslovom: Se imamo dovolj radi, da si vzamemo čas zase?

Kolikokrat ste si že rekli, še to naredim potem pa si vzamem čas zase. Samo še ta projekt zaključim, nato začnem na novo. Še to obdobje stisnem, potem bo bolje… In potem? Dnevi minevajo, pridejo novi meseci in z njimi novi projekti, dela in obveznosti ne zmanjka, in mi? Se znamo ustaviti? Se imamo dovolj radi, da si vzamemo pol ure na dan samo zase? Brez telefona, računalnika, obveznosti, samo za sebe?

Tempo življenja je vse hitrejši, če se ne znamo ustaviti, nas naš način vodi v stres in še preden se dobro zavemo, smo že na poti v izgorelost, anksioznost in druge bolezni sodobnega časa, povezane s stresom. Ko pride čas za oddih, namesto, da bi uživali in se odpočili, se nam zgodi, da zbolimo, imunski sistem nam odpove.

Živimo (pre)hitro. Signalov telesa ne poslušamo, ne znamo se ustaviti, čeprav nam telo jasno sporoča, da je čas, da se ustavimo. Po dolgih opozorilih nam naše telo nekega dne da jasno vedeti: »dovolj te imam

Ko pri avtu zasveti lučka hitro pokličemo servis, ko računalnik javi napako prav tako, kaj pa, ko naše telo signalizira? Tega ne zaznamo, nimamo vgrajene signalne lučke. Tako kot odpove avto, če ga ne servisiramo redno, tudi naše telo odpove, če ne poskrbimo zanj. Ko odpove, nam pogosto ni jasno, kako hudo je in koliko  časa bomo potrebovali, da se postavimo v normalo. Domači, prijatelji, znanci, ugotavljajo, da se je zgodilo »čez noč«, mi pa dobro vemo, da se je dolgo pripravljalo, nas na različne načine opozarjalo.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, se s stresom, oziroma s stresom povezanimi težavami srečuje kar tretjina prebivalstva. V zahodnem svetu so ti deleži še nekoliko višji. Zato ni čudno, da nam je ta težava blizu. A zakaj se je še vedno drži tabu? Veliko ljudi je prepričanih, da se njim to res ne more zgoditi. Da se to dogaja samo takim »mehkim« ljudem. Takim, ki se smilijo sami sebi….A resnica je ravno obratna.

Moj prednastavljen način delovanja je bil, da je potrebno vse narediti takoj, vsem ustreči, imela sem vrednoto trdega dela, prepričanje, da je počitek za lene, da ni prav poležavati in nič delati, notranjega priganjalca, ki je držal tempo in nikoli odnehal.

Bila sem ambiciozna, ciljno usmerjena, perfekcionist, v meni je bila močna gonilna sila, ki me je gnala ves čas, v ospredju sem imela le doseganje zastavljenih ciljev, ki jih nikoli ni zmanjkalo.

Izdelan plan, “to do” liste in merjenje rezultatov. Dajmo se še malo potrudit, gremo v akcijo, mudi se, poskusimo še takole (ne bomo zdaj odnehali) so bile moje večne besede.

Noben cilj ni bil nemogoč, vse se je moralo, je bilo nujno ali vsaj potrebno.  Nikoli bi bilo dovolj, nisem znala, ali pa si upala reči NE. Nase sem prevzemala vedno več. Dokler ni bilo na koncu vsega preveč.

Začeli so se pojavljati vse pogostejši glavoboli. Bolečine v želodcu. Slabost. Driske. A se še vedno nisem znala ustaviti. Postajala sem razdražljiva, včasih zmedena, kronično utrujena. Ko je bilo res neznosno, sem si dovolila vzeti kak dan bolniške, saj za daljšo bolniško ni bilo časa.

»V življenju je pač treba malo potrpet, pa stisnit zobe!« se mi je v mislih kar naprej vrtel prednaložen  program.  Čez čas se mi je pojavil pospešen srčni utrip, pa tresenje rok, pa tudi to še ni bilo dovolj. Postala sem razdražljiva in zadirčna. Dokler ni nekega lepega dne (končno) počilo.

Domači so me opozarjali, naj grem k zdravniku, jaz pa sem vztrajala: »Saj mi nič ni!« A ni šlo več dolgo naprej, zato sem odšla k osebni zdravnici, saj sem globoko v sebi čutila, da nekaj resnično ni v redu.

Ko sem ji obrazložila situacijo, mi je rekla: »Sedaj si boste pa lahko vzeli čas zase in za pravo bolniško. Sedaj pa ne bo izgovora, da ni časa.« Razložila mi je, da me čaka pot do ozdravitve, ki ne bo kratka. »Kar pripravite se na nekaj mesecev okrevanja. A bodite hvaležni, da ste prišli še pravi čas, ker stanje bi bilo le še slabše.«

Nisem ji mogla verjeti. Sama pri sebi sem si (kot prej) lagala: »Samo kak dan ali dva si vzamem in vse bo uredu.« Pa ni bilo… Potreben je bil čas. Ker si prej nisem mogla, znala in dovolila vzeti časa zase, ker so imeli drugi prednost, ker je bilo pomembno kako se počutijo, kaj mislijo drugi, čeprav me telo pri tem notranje ni podpiralo, si je telo samo vzelo čas zase.

Med okrevanjem sem veliko brala in ugotovila, da v tej situaciji prav zares nisem sama. Ljudem, ki se ne ustavijo pravi čas, telo resnično odpove. Ko se človek znajde na tej točki, se mora najprej sanirati, da se sploh lahko fizično premika. Kasneje nastopi proces, s katerim sem se soočila tudi sama. Čas za ozdravitev.

Ko domači, prijatelji, sodelavci opazijo in vam povejo, da je z vami nekaj narobe, je stanje običajno že precej resno. Veliko bolje je, da se ustavite prej. Tudi okrevanje je hitrejše.

Stres je v manjših količinah koristen, saj nam pomaga, da se osredotočimo, pripravi telo na boj ali beg. Že od pradavnine omogoča preživetje, živalim in človeku, dolgotrajni stres pa povzroči škodljive učinke na naše zdravje in dobro počutje.

Pomembno je, da se naučimo obvladovati stres, še posebej med napornimi obdobji. Sodobni človek živi v izrednih razmerah vsak dan, dan za dnem, iz leta v leto, kar ga je pripeljalo do številnih bolezni. Eden od učinkovitih načinov za obvladovanje stresa je odklop od dela, tudi od elektronske pošte med dopustom.

Dopust nam ponuja priložnost, da se umaknemo od vsakodnevnih izzivov in si vzamemo čas za sprostitev in regeneracijo, se osredotočamo na svoje hobije, družino, prijatelje in druge aktivnosti, ki nam prinašajo veselje in sprostitev.

Mislite, da se vam ne more zgoditi, da bi se soočili s težavami povezanimi s stresom, da zmorete vse in ste vsemu kos?

Razmislite še enkrat. Še bolj pomembno kot dopust, je, da si tudi med letom, vzamemo čas za odklop.

Čeprav se ne moremo vedno izogniti stresnim situacijam, lahko z vzpostavitvijo ravnovesja med delom in prostim časom pomagamo zmanjšati vpliv stresa na naše zdravje in dobro počutje.

Za odklop lahko izkoristimo krajše počitnice ali vikende, da si »napolnimo baterije« pomaga tudi redna telesna aktivnost, vsaj 30 minut na dan, joga, umirjeno dihanje. Pomembno je, da se zavedamo, da je odklop od dela ključen za naše dobro počutje in zdravje.

Sami smo dolžni, da smo pozorni na svoje potrebe, da si vzamemo čas za sprostitev in regeneracijo. K dobremu počutju pripomore zdrava prehrana, pogovor z družinskimi člani, s prijatelji, dovolj kakovostnega spanja, in da si vzamemo čas za stvari ki nas veselijo, to nam izboljša počutje. Sprostitvene dejavnosti, kot so branje, poslušanje glasbe, poležavanje v senci, ali pa kuhanje, ustvarjanje, nam povečajo občutek sprostitve in prav tako pomagajo zmanjšati stres.

Želite to tematiko še poglobiti?

Za vašo organizacijo lahko izvedemo interno usposabljanje na temo: Počutje in odziv sta v mojih rokah; postani kreator svojega življenja; Moč pozitivnega mišljenja; Živeti s stresom in ne izgoreti

Za več informacij o delavnici kliknite na to povezavo.

AGILIA_delavnica_živeti s stresom in ne izgoreti_dvig odpornosti_sproščanje

Več naših prispevkov

Power Point predstavitev ob kateri nihče ne zeha

Če želite pripraviti PowerPoint predstavitev, ki bo resnično navdušila vaše občinstvo, morate upoštevati več ključnih vidikov. Pomembno je, da predstavitev ne vsebuje zgolj vsebine, ampak tudi pravilno strukturo in oblikovanje. Model 4MAT je odlično orodje, ki vam lahko pomaga doseči ta cilj.

Poleg 4MAT modela je pomemben uvod in zaključek. Le-ta je priložnost, da pustite trajen vtis na občinstvo. Lahko povzamete ključne točke, vključite navdihujoč citat ali postavite vprašanje za razmislek. Pomembno je, da se odzovete na potrebe in preference poslušalcev ter ustrezno prilagodite komunikacijo.

S pravilno uporabo modela 4MAT in ustrezno izvedenimi koraki lahko pripravite PowerPoint predstavitev, ki bo resnično navdušila in osvojila vaše občinstvo.

Preprečitev izgorelosti na delovnem mestu

Izgorelost na delovnem mestu je kompleksen problem, ki zahteva celostni pristop k reševanju. Viktor Frankl poudarja pomen skrbi za telesno, duševno in duhovno dobrobit posameznika. Izgorelost je tako individualen kot organizacijski problem, pri čemer organizacije lahko s premišljenimi strategijami zmanjšajo stres in izboljšajo dobrobit zaposlenih.

Razlike v doživljanju obremenitev med generacijami so pomembne, saj vsaka generacija doživlja pritiske in izzive na delovnem mestu drugače. Ključno je vzpostaviti podporno in razumevajoče delovno okolje ter spodbujati odprtost in sodelovanje med sodelavci.

Uravnotežen delovni ritem, jasno določene delovne ure ter redni odmiki med delom so ključni pri preprečevanju izgorelosti. Poleg tega so pomembni tudi programi za obvladovanje stresa in sprostitvene dejavnosti, ki zmanjšujejo občutke izgorelosti ter spodbujajo celostno dobrobit zaposlenih.

Nenehno izobraževanje in podpora zaposlenim pri obvladovanju stresa ter osebnem in profesionalnem razvoju so ključnega pomena za dolgoročno preprečevanje izgorelosti na delovnem mestu. Z ustrezno podporo in strategijami lahko organizacije izboljšajo delovno okolje ter zagotovijo boljše počutje in uspešnost zaposlenih.

Kaj so pasti toksične pozitivnosti

Kakšne so pasti toksične pozitivnosti, pomen čustvene inteligence ter avtentičnega izražanja čustev. Družba spodbuja pozitivno razmišljanje, kar včasih vodi v zanikanje ali potlačevanje neprijetnih čustev, kar na nas slabo vpliva. Zavedajmo se pomena sočutja in empatije, kako lahko razvijanje čustvene inteligence pomaga graditi bolj zdrave odnose. Premagajmo toksično pozitivnost v vsakdanjem življenju z ohranjanjem zdravega ravnovesja, odkritim pogovorom o čustvih, postavljanjem meja in z uporabo orodij za samopomoč. Resnična moč je v sprejemanju vseh čustev, ne le tistih, ki se zdijo ‘pozitivna’, kar vodi do notranjega ravnovesja in izboljšanja kakovosti življenja.